Še danes ne vem zakaj sem se nekega lepega dne odločila, da želim speči domače piškote. Preprosto ne vem. Vem le to, da se peke piškotov z velikim veseljem lotevam še danes.
Spomnim se, da sem se jih odločila speči, ko sem bila stara 16 ali 17 let. Bili so janeževi upognjenci. Tudi ne vem zakaj ravno janeževe upognjence. Če sedaj pomislim sem se jih lotila verjetno zato, ker so zelo preprosti za izdelavo in poleg tega se za pripravo potrebuje izredno malo sestavin. Potrebujemo le tri najbolj preproste sestavine – moko, jajca in sladkor. No, še janeževe zvezdice 😊
Spomnim se, da so jih moji domači zelo pohvalili. Meni pa je očitno seveda zelo ugajalo. Ugajalo to, da sem nekaj naredila in bila za to tudi pohvaljena. Janeževi upognjenci so najboljši isti dan. Kateri so bili naslednji piškoti pa se več ne spomnim. Vem le to, da se ob peki sprostim in uživam. Če pomislim sem že od malega rada ustvarjala. Ali je bil to plastelin, ali sem se še kot majhna deklica igrala trgovino, učiteljico, ves čas sem nekaj izrezovala in lepila. Očitno so moji hobiji ročne spretnosti ali v kuhinji ali za računalnikom kot deset-prstno slepo tipkanje.
Rada pripravljam tudi ostale sladice, a vedno znova se vračam k piškotom. Vsak piškot ima svojo dušo 😊 Vsakega položim na papir za peko, vsakega posebej odstranim iz pekača in ga ohladim. Vsakega posebej namažem z marmelado ali katerim drugim namazom. Odvisno od vrste piškota, a običajno je, da so še slajši drugi ali tretji dan.
Peka piškotov je nekaj kar rada počnem, kjer lahko izživim mojo ustvarjalnost in je prostor v katerem se počutim v »varnem mehurčku«.