Vsaka oseba si ustvari življenje, ki mu ustreza. Vsaka oseba ima v določenem obdobju življenja določene zadolžitve, obveznosti in tudi svoj prosti čas. Predvsem se to zgodi, ko postanemo samostojni – ko začnemo obiskovati fakulteto, ko se zaposlimo, ko ustvarimo družino…
Sem oseba, ki mi ogromno šport. Po športni aktivnosti se počutim bistveno boljše, bolj sproščeno, bolj mirno, bolj zadovoljno. Svet se zdi kar naenkrat bolj prijazen in lep. Preden sem si ustvarila družino sem ta čas jemala za samoumeven čas v dnevu. Sedaj pa je že skoraj dve leti realnost malce drugačna. To, da nimam več prostega časa za svoje športne aktivnosti se je »zažrlo« v praktično v vse »pore« mojega življenja.
Pred letom in pol sem si ustvarila družino in v moje življenje je prišel najbolj čudovit in prisrčen fantek Bjorn, ki ga imam najrajši na svetu. Vendar sem ob tem praktično izgubila ves svoj prosti čas. Ves čas je nekaj – pride dan, ko ne želi spati v svoji posteljici in želi biti ves čas pri meni. Ko že mislim, da imam dopoldne za sebe, Bjorn zboli. Po službi hitim v vrtec, ker se je fant navadil, da me po popoldanskem počitku takoj poišče v garderobi, da odideva domov. Ko mi dvakrat ni uspelo priti takoj zgodaj je menda ves ta čas jokal in pogledoval proti vratom. Rada imam, da zjutraj v miru spijem svojo kavo ali čaj. Ker nikoli ne vem kdaj se bo Bjorn zbudil in me potreboval vstajam načeloma med 4.30 in 5.00 uro zjutraj.
Preden je Bjorn shodil sem načeloma z njim dnevno hodila na daljše sprehode, telovadila. Ko pa je shodil je voziček bolj ali manj izjema in ne da Bjorn hodi, Bjorn načeloma ves čas teče za žogo. Kar je seveda super in sem izjemno vesela. Vendar to pomeni, da moram biti praktično ves čas v bližini in ga imeti na očeh, da ne dobi še več bušk, ko se udari ob rob mize ali pade čez žogo ali balon. Seveda se Bjorn igra tudi z očijem in skupaj preživljata svoj čas, vendar praktično vedno nanese tako, da me zelo kmalu že iščeta kje sem in Bjorn že steguje svoje male rokice k meni 🙂
Obožujem Bjorna in Matjaža in preživljanje čas z njima. Vendar vsak dan bolj in bolj pogrešam svoj prosti čas, ki sem ga imela pred otrokom. Vem, da lahko načeloma počnem vse kar si želim kljub družini, vendar ni povsem tako. Posebej v sedanji situaciji, ker pričakujemo še enega dojenčka. Med njima bo zgolj 20 mesecev razlike. Bjorn me še vedno močno potrebuje vsak dan, jaz ga načeloma že malo težje dvigujem in nosim v naročju »s trebuhom« 🙂
Vem, da me čaka verjetno še malce bolj naporno obdobje, a hkrati se zavedam, da me čaka tudi izjemno lepo obdobje in se ga tudi izjemno veselim. Vse to razumem in mi je kristalno jasno. Sedaj sem v obdobju, ko si ustvarjam družino in to je čas, ki ga večino časa posvečam njej, ker vem, da me potrebujejo in za družino sem se tudi zavestno odločila. Vem, da bo prišel čas, ko bom imela spet več časa in bom imela čas, ko bom načeloma lahko počela kar bom želela. Ampak hkrati ga že sedaj tako zelo močno pogrešam. Oba otroka bom seveda poskušala vključiti v preživljanje skupnega časa, vendar so tu seveda prilagoditve.
Pred družino sem rada tekla vsak dan ali v okolici doma na bližnji hrib, ali na stadionu delala kroge, ali tekla po mestu ali se zapeljala na Bled in pretekla dva, tri kroge, ali odšla na Gradiško jezero. Imela sem obdobje, ko sem kar nekaj let bila že ob 6. uri zjutraj v fitnesu in nato odšla v službo. Zelo rada sem se povzpela na Šmarno goro in nazaj dol kar tako mimogrede. Ne rečem, da to sedaj ni možno, v okrnjeni obliki je možno, vendar me »jezi«, da ne kadarkoli in kolikor časa želim. Jezi me tudi to, da sem sedaj zadihana že po nekaj minut hoje po stopnicah z Bjornom v naročju. Takšno samo sebe nikoli nisem poznala. Vedno sem bila aktivna in načeloma tudi večino časa v dobri kondiciji.
Že nekaj tednov vsak dan zjutraj pogledam na spletno kamero Šmarne gore in si močno, močno želim, da bi se v tem trenutku lahko povzpela na njo. Pa vem, da bom na to morala počakati še nekaj časa.
Sem srečna v tem obdobju življenja in se veselim vseh novih dogodivščin in novega življenja. A hkrati pogrešam moje športno življenje. Zares pogrešam moj prosti čas samo zase in komaj čakam, da bom spet lahko uživala v malih stvareh, ki mi pomenijo tako veliko.