Ta zapis ni jezen – je utrujen. Od tišine, od nevidnosti in od ljudi, ki mislijo, da parkirišče pripada njim.
Vsakodnevno parkiranje je za marsikoga rutina – dokler se ne znajdeš pred vozilom, ki s svojo postavitvijo zavzame dve mesti, pločnik ali brezsramno stoji na prostoru za invalide ali družine z majhnimi otroki. Parkirišča niso divji zahod, a občutek je včasih ravno tak. Kljub jasno označenim črtam in pravilom se nekateri vozniki obnašajo, kot da so na svetu le oni.
Kot mama dveh malih otrok se pogosto srečujem z nevzgojenostjo in aroganco na parkiriščih. Pogosto so parkirna mesta za družine z otroki zasedena s strani voznikov, ki niti nimajo otrok s seboj – so sami, včasih imajo že najstnike. Dokler sem imela v avtu le enega otroka, vsaj jaz, nisem niti pomislila, niti se spomnila, da bi lahko parkirala avto na mestu za družine, pa bi mi bilo lahko kdaj lažje. Sedaj, ko imam dva mala otroka, ki sta tako mala, da v avtosedež (hčerka je bila do pred nekaj dnevi še v lupinici) ne zmoreta sama pa mi parkiranje na mestu za družine pride zelo prav. Še posebej v primeru, ko sem v avtu sama z obema otrokoma.
Opozoriš? Si tiho? Karkoli storiš, si kriv.
Pogosto se znajdem v situaciji, ko z vozičkom ne morem mimo avtomobilov, ki so parkirani na pločniku. In ko voznika (izkušnje imam z obema spoloma enakovredno) včasih opozorim, me pogleda kot da sem jaz tista, ki je v težavi. Ker sem. A ne po svoji krivdi. Včasih ostanem tiho, ker se enostavno nočem zapletati. Včasih pa moram spregovoriti – ne zaradi prepira, ampak zaradi dostojanstva. Zaradi vseh staršev, invalidov in pešcev, ki si zaslužijo osnovno spoštovanje.
Niso problem samo nepravilno parkirani avtomobili, temveč tudi odnosi, ki so parkirani nekje daleč od empatije. Ni šlo za eno samo izkušnjo – gre za vzorec. Pogosto ostanem tiho. Včasih pa vendarle ne smem.
Spoštovanje se začne pri malih stvareh
Parkirno mesto ni samo kvadrat na asfaltu – je odsev spoštovanja do drugih. Vsakič, ko nekdo zavzame prostor invalidu, družini z malimi otroci ali onemogoči prehod po pločniku, s tem pove nekaj o svojem odnosu do soljudi.
Sama ne pričakujem popolnosti, samo malo več empatije. Vsak od nas ima kdaj slab dan, a to ne opravičuje neodgovornega obnašanja. Včasih zadostuje en pogled okoli sebe in nekaj dodatnih sekund, da pomisliš na druge. Predvsem pa je pomembno, da se znamo vesti spoštljivo tudi, ko nas kdo opozori na napako. Pojasnila, ko jih opozoriš, segajo od posmehljive ignorance do odkrite žaljivosti. A najhuje je, ko ne gre zgolj za neprimerno parkiranje, temveč za ogrožanje drugih.
Upam, da bomo kot družba postajali strpnejši, obzirnejši in da bo parkirišče nekoč kraj, kjer se ne bomo borili za prostor – ampak si ga delili.