Februar. Mesec, ko je življenje potekalo še v ustaljenih tirnicah. V drugi polovici februarja sva si z Matjažem privoščila še vikend v Zagrebu. Sobotni večer preživet v enem izmed zagrebških lokalov ob pici in opazovanju množice ljudi. Začetek nedeljskega jutra s tekom po parku živalskega vrta in mimo nogometnega štadiona Maksimir. Kava, rogljiček. Umirjeno, sproščeno. Ne duha, ne sluha o kakšni prihajajoči bolezni, omejitvah in izrednih razmerah.
Že čez nekaj dni je bila situacija povsem drugačna. Vse novice so se začenjale v zvezi z virusom COVID-19 in prvi primer se je zgodil tudi v Sloveniji. V sredini meseca marca z razglasitvijo epidemije se je delovni proces postavil povsem »na glavo.« Delo v pisarni, delo na domu, zaščitne maske, razkuževanje rok, razdalja med ljudmi, razkuževanje in prezračevanje pisarne, bistveno več telefonskih klicev sodelavcev in tudi elektronskih sporočil.
Teden ali dva se mi je zdelo pravzaprav vse izziv in na nek način »zabava.« Ko pa se situacija ni in ni izboljšala se je bilo potrebno na spremembe navaditi in prilagoditi tudi malce drugačen dela.
Zavedam se, da je vsak posameznik unikat in vsak ima svoje navade. Zavedam se, da se vsakdo drugače odziva na spremembe. Kljub vsemu sem oseba, ki na situacijo v kateri smo se znašli v letošnjem letu gleda pozitivno. Priznam, imam srečo, da se niti meni niti mojim bližnjim ni zgodilo zaradi virusa COVID-19 ničesar slabega in želim si, da tako tudi ostane. Ne glede na to pa je tu kup omejitev, ki jih občutimo vsi in tudi kup prilagajanj. Za nekatere bolj, za nekatere manj.
Kljub vsemu vsaj malo na novo cenim stvari, ki so se pred epidemijo zdele samoumevne ali pa jim nisem posvečala veliko časa. Zagotovo pa pogrešam človeške obraze na ulici, nasmeh, spoznavanje novih ljudi in povsem običajno rokovanje brez strahu. Pogrešam pogovore na štiri oči. Želim si, da se življenje počasi le povrne v bolj običajno življenje kot ga poznamo v teh dneh. Ob tem pa prosim ne pozabiti na nekatere navade, ki smo jih osvojili v času epidemije. Nekatere navade so koristne tudi, ko bomo zadihali svobodneje. Malo pa že pogrešam čas, ko sem se lahko brez težav odpeljala na Bled na tek okoli jezera in mogoče še na kremšnito 😊. Komaj čakam na ta čas…