Minljivost človeka je temeljna značilnost našega obstoja. Kljub temu, da smo danes prisotni, se zavedamo, da nas jutri morda ne bo več. Menim, da nas to spodbuja, da cenimo trenutke in se zavedamo pomembnosti življenja. Minljivost človeka naj bi nas spodbujala tudi k razmišljanju o naši dediščini in zapuščini, ki jo želimo pustiti za seboj.
Seveda to ne pomeni, da je to prva misel, ko se zjutraj zbudimo in zvečer zadnja misel, ko zaspimo. Vendar življenje je takšen proces, da ima tudi zaključek. Nekatere misel na to »straši«, nekateri to jemljejo kot nekaj samoumevnega.
V teh dneh je minilo življenje osebe, ki sem jo poznala vse moje življenje, bila je že starejša oseba, bil je moj sovaščan, moj sosed. Vedno je bil v bližini svojega doma in posebej v zadnjem letu, ko sem tudi sama več doma in na sprehodih v okolici doma sem ga redno vsak dan srečevala. Vedno je pozdravil, rad je sedel pred hišo, rad je opazoval okolico. Tudi jaz sem bila pozorna nanj, imela sem občutek, da sem bolj »varna«, ko sem videla, da je sosed doma, da opazuje okolico ipd. A življenje se konča in tako se je končalo pred dnevi tudi življenje mojega soseda.
Zanimivo, ko sem izvedela novico, da ga ni več med nami mi preprosto ni bilo vseeno. Ko grem sedaj mimo, na nek način pogrešam, da me ne pozdravi in jaz njega. Pogrešam, da ga ne vidim več sedeti pred hišo in kako čaka na avtobus. Te dni vsako jutro in vsak večer pogledam ali je prižgana luč v njegovi kuhinji. In tega kar naenkrat ni več. Navsezadnje nič kaj posebnega a hkrati takšna mala dejanja so se mi vtisnila v spomin.
Na koncu je minljivost človeka del naravnega cikla življenja. Pomembno je, da se zavedamo te resničnosti in da živimo svoje življenje na način, ki je v skladu z našimi željami in cilji.