V življenju smo ljudje, ki stvari jemljemo preveč osebno in vemo, da za to ni nobene potrebe in so ljudje, ki so naše popolno nasprotje.
Za primer vzemimo nogometnega sodnika. Delo nogometnega sodnika je popolno okolje kako stvari ne jemati osebno. Zakaj? Zato, ker navijači oziroma gledalci nogometne tekme komaj kdaj vzkliknejo kaj spodbudnega ali pozitivnega; v razmerju do nogometnih sodnikov, seveda. Pogosto so nogometni sodniki poimenovani kot nesposobneži in neumneži. Sodnik je načeloma lahko vedno grešni kozel in očitno je, da se nogometni sodnik vedno moti 😊 Kako vsega tega ne jemati osebno?
Vzemimo še en primer, ko se peljemo in v soseski iščemo določen naslov ter nekdo vozi za nami. Hupajo za našim avtomobilom in krilijo z rokami, naj se umaknemo s ceste. Naše počutje? To jemljemo osebno. Ne bi smeli, ampak se preprosto zgodi.
Za lažje razumevanje lahko vzamemo še tretji primer. Nekdo v zadnjem trenutku odpove sestanek, občutek imamo, da nismo dovolj pomembni. Ali tudi – tisti trenutek, ko vidimo, da nekdo ni pozoren, ko gleda na mobitel. To jemljemo osebno.
Zavedati se moramo, da se to vedno lahko zgodi. Vendar moramo imeti na nek način strategijo, kako se s tem spoprijeti. Zakaj stvari jemljemo osebno, ko nam nekdo nekaj reče? Počutimo se prizadete, užaljene, zapostavljene ali izdane. V to verjamemo, ker je kriv nekdo drug. On je odgovoren za to, kar čutimo. Vendar se moramo vprašati – ali je res, kdo to pravi, kateri del nas to govori? Zakaj? To je naš ego.
Naš ego je mnenja, da bi nas morali drugi upoštevati. Naš ego noče biti kritiziran. Naš ego hoče biti prizadet. Si to res želimo? Bi radi imeli vedno prav? To je na nek način izčrpavajoče. Nenehno se borimo s preostalim svetom in to odganja energijo. Ali ne bi bilo lažje stvari ne jemati osebno? Ker potem nihče nima moči nad nami. Vprašati se moramo: Hočem imeti vedno prav ali želim biti srečen?
Razumeti moramo, da ne gre vedno za nas. Ko na stvari gledamo osebno, smo prepričani, da gre za nas. Ko opazimo, da nekdo gleda v telefon, se počutimo užaljeno. Mislimo si: V to predstavitev sem vložil veliko časa in truda. Želim spoštovanje. Razmišljam zgolj jaz, jaz, jaz. Toda v resnici ne gre za mene. Vprašati se moramo – kaj, če poskusim na to gledati z vidika druge osebe? Sprašujemo se, zakaj gleda svoj mobilni telefon? Mogoče je pravkar prejel sporočilo, ki ga je čakal že res dolgo časa. Ali pa mu je naša tematika zanimiva in si to želi zapisovati na telefon?
Preprosto moram premakniti svoj fokus z JAZ na MI in tega ne bom več jemal tako osebno.
Voznik, ki vozi za nami in nam trobi, ker smo tako zelo počasni. Predvidevamo, da se mu mudi. Torej ne gre zame. V teoriji je to tako preprosto 😊 Vendar to je naša glava, naše misli.
Pomembno je, da vidimo pozitiven namen drugega in to od nas zahteva veliko discipline in treninga. Trenirati je treba naše možgane. S sabo se je treba pogovarjati in se opozarjati kaj vse lahko nek dogodek ustvari – pozitivno gledanje. Ko si to dopovedujemo začnemo gledati veliko bolj samozavestneje.
Ko nekdo nekaj reče o nas o čemer smo prepričani, da verjetno tam nekje zadaj vsaj malo drži imamo dvom o sebi in to zaboli. Zavedam se dejstva, da ne upoštevam vedno potreb drugih. Ljudje si želimo priznanja, da sem dober. Potrebno se je pogovarjati. Samo povedati je potrebno ostalim, kaj se dogaja v nas. Z odpiranjem, z ranljivostjo – tako, da povemo kaj čutimo, ne da bi krivili drug drugega, povečamo možnost, da nas bodo drugi razumeli in hkrati upoštevajmo svoje potrebe.
Ljudje nas s svojimi besedami lahko prizadenejo, spravijo v dvom ali celo »hodijo« po nas. Ampak nikoli, res nikoli ne smemo pozabiti, da karkoli naredijo ali rečejo, vedno bomo obdržali svojo vrednost.