Živim v Ljubljanski kotlini in pogosto se povzpnem na ta ali oni vrh. Vse je odvisno od časa, ki ga imam. Običajno se na takšne »pustolovščine« odpravim s fantom, le na enega najbolj obljudenih se pogosto odpravim sama, največkrat takoj po službi, ko zaprem vrata svoje pisarne – za vzpon in vrnitev praviloma ne potrebujem več kot ure hoje.
Pot sem prehodila že mnogokrat, celo teka na vrh sem se udeležila pred leti. V letošnjem letu je situacija zaradi virusa COVID-19 precej negotova in sem se odločila, da se le spodobi udeležiti se vsaj enega tekmovanja in to bi bil tek na vrh mojega ljubega vrha.
Vrh sem sem se trudila osvajati še bolj pogosto…..do preteklega tedna. Na sredini poti ob vračanju v dolino sem obstala in otrpnila, ko sem nekaj metrov pred seboj videla fanta, ki je prihajal naproti. Pa ne zato, ker bi videla v fantu princa na belem konju 😊. Daleč od tega. Povsem običajen fant, ki je zelo umirjeno stopal naproti mene in se vzpenjal. Vendar moj pogled je bil usmerjen zgolj v njegove roke. Okoli vsakega zapestja je imel oviti dve kači. Ne morete si predstavljati mojega strahu, ko sem to opazila. Brez razmišljanja in premisleka so moje že malo utrujene noge kar samo pobegnile nazaj proti vrhu in »bežale« pred tem fantom. 500 metrov teka proti vrhu, kjer sem se fantu lahko umaknila na stransko pot in se prepričala, da bo šel lahko mimo dovolj daleč od mene. Fant je odšel proti vrhu, jaz pa v dolino z večkratnim pogledom za moj hrbet.
Drži, strah je še vedno tu, ko v mislih prikličem zgoraj opisani pogled na fanta. Trudila sem se prepričati samo sebe, da je to zgolj slučaj. Po tej poti sem res hodila pogosto in fanta nisem opazila nikoli. Morda je šel že kdaj mimo mene, a nikoli, da bi ga opazila. Menda pa naj bi omenjeni fant pogosto obiskoval vrh in nikoli sam…
Po dobrem tednu dni še vedno ne morem zbrati poguma, da bi prišla pod vznožje in osvojila vrh. Misel na udeležbo na tekmovanju sem povsem opustila. Mislim, da bom potrebovala še kar nekaj časa, da bom šla ponovno po tisti poti. Strah je še vedno tu. Lahko si mislite kako se počutim, morda je pretirano, a tako občutim…od tistega dne dalje okoli zapestja ne morem imeti niti elastike za lase…
Ah daj, kače so pa res fajn 😉